Ko skupaj smo gulili šolske klopi…


Sčasoma življenje vse stvari izravna; izkušnje postavijo dogodke, okoliščine in sopotnike, dejanja, solze in smeh na svoje mesto. Slàbo odpade in spomini dobijo patino nostalgije in veličino resničnosti…

 


Šoli ob njenem prazniku

IV. osnovna šola me je v svoj svet gostoljubno sprejela kot šestošolca, ko sem za sabo pustil že dobršen del otroštva in preživel marsikatero preizkušnjo odraščanja. V tem obdobju so mi, kot verjetno večini mladostnikov, mnogo več kot znanje pomenili družba in medsebojni odnosi in ravno to je obdobje, v katerem si z nežnim svinčnikom začrtamo pot, po kateri bomo v življenju hodili. Tu so prve izkušnje z delovanjem v skupnosti različnih, a v prav tem okolju verjetno še najbolj enakih. Šola kot raznobarven konglomerat idej, ozadij, vizij in omejitev je za človeka na pragu prvih pravih odločitev idealen poligon za spoznavanje sebe in prvi poskus lastne umestitve na širok zemljevid življenja. Posebej pomembne so mi vse izkušnje in preizkušnje, ki mi jih je naša šola prinesla tako s ponujenim znanjem, kot z najrazličnejšimi pogledi, z zgledi učiteljev in sošolcev, dobrimi in slabimi, a z vedno dovolj prostora za razumevanje in izbiro prave, svoje poti.

IV. osnovni šoli in njenim ljudem se za to zahvaljujem in ji ter prihodnjim generacijam, ki jih bo sprejela pod svoje okrilje, želim veliko odprtosti in medsebojnega spoštovanja, kot temelja, ki človeku omogoča biti gradnik dobre in uspešne družbe.

Matija Kovač, arhitekt, generacija 1996 – 2004

 


Čestitka

Čestitam IV. osnovni šoli Celje za njenih petdeset let! Želim povedati, da sem kot nekdanji učenec zelo ponosen, da sem lahko obiskoval tako dobro organizirano, prepoznavno in prijetno šolo. V spominu so mi ostali prijazni učitelji, ki so se trudili naučiti nas čim več in nas primerno pripraviti na nadaljnje šolanje in življenje.

Matjaž Ceraj, judoist, generacija 1990-1998

 


“Družinska” šola

V osmih letih Četrte smo ušpičili, se naučili (nas je izučilo op.p.) marsikaj. Od inventivnih kuharskih uric do inspirativnih likovnih, raziskovalnih in hortikulturnih krožkov. Od prvega tepeža do prvega poljuba, od prvega prepisovanja do prve plejade ocen, od lenobnega pisanja domačih nalog do udejstvovanja na kulturnih prireditvah, od prvega čvekanja med poukom do prvih angleških besed, ki mi še danes pridejo prav…

Ob tem posebnem jubileju se Četrte spominjam tudi kot tretja generacija v družini, ki je šolo obiskovala; in veseli me, da se ta tradicija nadaljuje v četrto – z mojim nečakom.

Draga naša Četrta – hvala ti!

Polona Dolžan, svobodni kustos in Project Assistant v V&A Museum, London, generacija 1988-1996

 


Spomini na Četrtko

Star angleški pregovor pravi, da ima človek  spomin zato, da bi tudi pozimi imel poln vrt cvetočih vrtnic.

Velika bela hiša na skrajnem robu mesta, skoraj sredi zelenega raja, je bila moja osnovna šola. Spomin na tiste prečudovite čase, ko smo otroci živeli v skromnejših pogojih in smo pri tem bili srečni, je neizbrisljiv. Pot v šolo je bila nekaj imenitnega. Kaj vse smo znali izluščiti iz nič, da bi si polepšali dan in skrajšali nekaj kilometrov dolgo pot od doma in nazaj s torbo v rokah in peščeno cesto pod nogami.

Nihče ne ubeži času. Kar petdeset let je minilo, od kar so se odprla vrata takrat  prestižne lepe IV. osnovne šole. Samo leto kasneje sem tudi sam vstopil v to hišo prve učenosti. V šolo sem prihajal iz skromnega podeželja in to je bil dovolj velik razlog, da mi je ta drugi dom  pomenil veliko. Šola je bila res lepa in odlično opremljena. Učilnice so bile prostorne in svetle, učitelji pa so v njih ustvarili prijetno učno vzdušje.

Moji šolski dnevi so bili lepi in pisani. Spominjam se strogega hišnika, ki je slovel po črni sajasti rokavici, s katero je nas otroke namazal po obrazu, če smo se drenjali pred vhodom v šolo ali če smo si kakorkoli to zaslužili. Spominjam se tudi dišeče šolske kuhinje, ki mi je gotovo pustila del sledi za moje kasnejše  poklicne odločitve. Nekaterih učiteljev ne bom nikoli pozabil, saj so bili prave legende svojega časa in so se nam mnogim globoko vtisnili v spomin.

Kaj je tisto, kar te zaznamuje za vse življenje? Na to vprašanje si nikdar nisem povsem odgovoril, dejstvo pa je, da v največji meri lahko to pripisujem svojim odličnim osnovnošolskim učiteljem, ki  so z vso skrbjo, odgovornostjo in čuječnostjo skrbeli za nas, učence in nam dali temelje, na katerih smo kasneje gradili svoje kariere in življenjske poti. Z vso iskrenostjo jim lahko rečem hvala!

IV. osnovna šola je vse od svojega nastanka več kot odlično izpolnjevala svoje poslanstvo. Mnogi njeni nekdanji učenci so postali uspešni in ugledni ljudje na različnih področjih. Šola se je skozi obdobja prenavljala, dograjevala in iskala rešitve za še kvalitetnejši pouk in dosego zahtevnih standardov sodobne osnovne šole. Vse to lahko nastaja le, če si vodstvo šole in celoten šolski kolektiv prizadeva za takšno podobo šole.

Z vsem spoštovanje in veliko mero radosti čestitam ob častitljivi obletnici moje nekdanje šole. Želim, da šola še dolgo živi in deluje v okolju tako, kot je do sedaj. Pot do odličnosti je dolga in naporna, vendar  velja hoditi po njej.

Edvard Kužner, strokovni učitelj na SŠ za gostinstvo in turizem Celje, generacija 1963 – 1971

"Ob nedeljah popoldne smo nudlce delale v šoli 
za cel teden naprej; sušile smo jih na stolih in 
šolskih klopeh v spodnji avli. 
Pa knedlci! Marelični, slivovi... na stotine! 
Pa pašteto smo jim tud' mazale na kruh... 
Pa sej mladi mor'jo jest!"  
(Marija Blatnik, kuharica)

 


Kako sem videl Franceta Bevka ali Ostati po pouku v šoli ni vedno slabo

Hodil sem v tretji ali četrti razred, ko se mi je pripetila neprijetna zgodba s šolsko torbo. Stanovali smo v Novi vasi in med našo hišo in šolo je takrat še tekla Koprivnica (kasneje so je preusmerili in danes je tu speljana Ulica mesta Grevenbroich). Na koncu moje ulice sem imel možnost zaviti levo, kjer je bil most za pešce oddaljen 100 metrov, ali pa desno, kjer je bil most za avtomobile samo kakšen meter dlje. Pa sem ta dva prehoda redko uporabljal, saj sem imel ob potoku spravljeno hmeljevko, s katero sem preskočil oviro na poti. Najprej sem vrgel čez potok torbo (podobno kot to sedaj počne Primož Kozmus), potem pa sem se “zapeljal” preko vode še jaz. Hmeljevko sem pustil na drugi strani, da sem jo lahko uporabil za pot nazaj.

Nekega dne – voda je bila malo višja – se mi je še posebej mudilo in v naglici sem slabo vrgel torbo preko potoka (tudi Kozmusu se vedno ne izide, ne?) in se je odkotalila naravnost v vodo. Ni bilo treba veliko razmišljati – skočil sem do kolen v vodo in potegnil torbo iz nje ter odhitel k pouku z mokrimi hlačami in mokrimi čevlji. Groza! Vse knjige in zvezki so bili mokri. Za knjige se nisem toliko bal, saj se dajo posušiti. Ampak zvezki: ker smo pisali z nalivniki, je bilo vse razmazano. Ko je učiteljica opazila, da z zvezki nekaj ni v redu, mi je naložila, da za kazen ostanem po pouku v šoli.

Ravno tega dne je bil na šoli kot gost France Bevk – zaradi bralne značke ali… ne vem več. Ker je učiteljica hotela biti zraven, ker mene ni želela pustiti samega in ker mi kazni ni hotela zmanjšati, me je vzela s sabo in zabičala, da moram biti povsem tiho. Tako sem bil edini iz razreda, ki se je tistega dne srečal s slavnim slovenskim pisateljem – zame je bilo to pravzaprav edino srečanje “v živo” z njim in na to sem še danes ponosen.

Igor Topole, ravnatelj II. OŠ Celje

 


Pedagoška poema

Na celjskem učiteljišču sem si za seminarsko nalogo izbral knjigo Pedagoška poema. Avtorja Antona Semjonoviča Makarenka mi je priporočil profesor Albin Podjavoršek, ki je na učiteljišču poučeval pedagogiko. In njegovo priljubljeno vzgojno načelo, ki ga je izpostavljal neenkrat, me je spremljalo po odhodu iz srednje šole. Pedagoški optimizem torej. Še danes bi med pet mojih najljubših knjig uvrstil Pedagoško poemo, ki je izšla leta 1933.

S pedagoškim optimizmom v srcu sem namreč stopil v višje razrede IV. osnovne šole Celje. Takrat sem izredno vpisal na Filozofski fakulteti v Ljubljani študij slavistike, slovenščino in srbohrvaščino, in to je bila legitimacija za delo v razredu. Za oba predmeta. Z ljubeznijo pri slovenščini in z veliko trdega dela pri srbohrvaščini, ker sem se sam moral pridno pripravljati za vsako uro.

A to so bili nadvse prijetni, prisrčni dnevi. S pedagoškim žarom. Z učenci sem v telovadnici redno igral nogomet in celo staknil kar težko poškodbo. Hodili smo na izlete v planine. Sprejemal sem obiske doma, skratka, pedagoški optimizem mi je dajal veter v jadra, da sem postal z učenkami in učenci prijatelj. Ne le z razredom, ki sem mu bil razrednik. Čeprav sem jim pustil blizu in oni meni, se ne spomnim, da bi me kdaj zares razočarali. Morda sem jaz koga. A četudi sem visoko cenil pridnost in znanje, nisem nikogar protežiral. Nasprotno. Še bolj sem želel pomagati tistim, ki so jih družinske razmere spravile v stisko. Zaupali so mi in to zaupanje sem hranil kot zaklad.

Pedagoški optimizem. Tovarištvo z medsebojnim spoštovanjem in avtoriteto, ki so jo priznavali. Predanost poklicu. In še danes vidim v razredu nekatere učenke in učence, med njimi Albino Štampe Žmavc, Alekso Gajšek Krajnc, Milevo Nikolič, Jelko Dolžan, Heleno Dolžan, Tatjano Pavšer in številne druge. Resda spomini bledijo, a sledi ostanejo.

In zbornica? Še danes, ko srečam kolegico Anko Goričan, se mi zdi, kot da se vračam na IV. osnovno šolo v kolektiv, kjer sem se dobro počutil. Res, samo kratek čas sem bil za katedrom. Kako to, da je še vedno tako blizu?

Jože Volfand, prokurist FIT Medie, nekdanji učitelj na IV. OŠ Celje

 


Panta rhei – vse teče

Pozdravljeni!

Zadnja leta vam na vprašanje, koliko sem stara – tistim, seveda, ki sem vas učila, in ste me to vprašali – nisem več odgovarjala. Ker se še meni zdi preveč, kaj šele vam. Danes, ko sem ravno zaradi svoje starosti povabljena k besedi, vam pač moram razkriti; ali pa izračunajte sami.

Drugo leto v teh dneh bo naša šola namreč dopolnila 50 let in – stara dobrih šest let in pol sem tistega davnega  5. septembra leta 1962, prvič, torej kot prvošolka – z veliko belo pentljo v laseh – prestopila prag popolnoma nove 4. osnovne šole v Celju. Hudo ponosna – in ko sem spoznala svojo prvo razredničarko, tudi hudo razočarana. Pričakovala sem mlado in privlačno, dobila pa staro, sivolaso, staromodno. Sploh je nisem poslušala, po glavi mi je udrihalo samo eno:

Kako, da še ni v penziji?

Seveda sem ji s tem svojim doživljanjem naredila veliko krivico. Bila je ena mojih boljših razredničark: sicer stroga in huda, hkrati pa dobra in zelo zelo zabavna …

Danes je situacija zaobrnjena. Sivolasa se skupaj z vami sprašujem:

Kako, da še nisem v penziji?

Med drugim tudi zato, ker je bilo nas v razredu 33 (kakor sem preštela na fotografiji 1. razreda), na celi šoli pa krepko čez 1000, medtem ko mene tamle čaka ljubek razred s 16-imi otroki, na celi šoli pa vas je okoli 400; skupaj s prvošolci, ki se pridružijo popoldne. In manj ko je mladih, dlje časa morajo delati stari.

Kakorkoli že, v času, ko ima svet raje stvari kakor življenje, ste vi dvojno dragoceni. Kajti kdor hoče na tem svetu narediti nekaj zares dobrega, naj dela z mladimi, je rekel nekdo. Hvala vam za ta privilegij.

Ilonka Kovač, učiteljica na IV. OŠ Celje, generacija 1962 – 1970

 


Spomini na osnovno šolo?

Jah, kar 25 let je od tega, ko sem prestopil prag takrat še Osnovne šole Ivana Kovačiča Efenke. Lepi spomini na rumene rutice, nato pionirska prisega in rdeče rutice, pa proslave v čast bivše države… Nekaj povsem drugega, kar imate sedaj, dragi otroci. To je bila in je zame najboljša šola na svetu. Imenovali smo jo tudi IKE. Ko so leta minevala, smo tudi mi počasi odraščali in z zaključno valeto smo se poslovili od vseh “tovarišic in tovarišev”, kot smo jih klicali.

Šola ni bila samo šola, ampak naš drugi dom. Tu smo imeli prijatelje, simpatije, prve ljubezenske spletke… in možnosti, da se preizkusimo v različnih dejavnostih. Preizkusil sem se, mislim da v vseh, ki so bile takrat na šoli: od športnih dejavnosti, do različnih krožkov, kot so plesno-ritmični, dramski, modelarski, pevski in krožek Lazohribec. Pri slednjem smo s socialno delavko Marijo in tovarišem Mosbrukerjem prelazili sosednje griče, hribe in doline ter se pri tem neizmerno zabavali. Glavna tema so bili vici:))). Zanimivi so bili tudi odmori in pa čas za kosilo, kjer smo se prerivali, da bi čim hitreje prišli do najboljših mojstrovin naših kuharic z Marjano na čelu! Redno sem tekmoval na vseh športnih tekmovanjih in šolo častno zastopal! Ker pa v športu ni bilo ravno veliko punc, se je bilo potrebno vpisati k pevskemu zboru. Po resnici povedano, mi je bilo v zboru zelo dolgočasno; je pa bilo super zato, ker smo v zboru peli samo trije fantje. Ampak kmalu so mi predlagali, da bo bolje, da se, namesto s petjem, ukvarjam s čim drugim. Na koncu je bila žoga tista, ki je prevladala. In kar zadeva šport, sem v njem še danes. To je moj način življenja.

Da ne dolgovezim – spomini so zelo lepi in vedno se rad vračam na šolo, da pozdravim svoje učitelje!

Luka Žvižej, rokometaš, generacija 1987 – 1995

 

Lepo vedenje je res nekaj lepega. Nekateri se vedejo lepo, 
nekateri pa grdo. Jaz nisem med najboljšimi. Med poukom 
rad govorim. Ko je odmor, se včasih lovim po hodniku. 
V šolo in iz šole grem lepo po pločniku. 
Med potjo pozdravljam starejše ljudi. 
Sklenil sem, da se bom v šoli boljše vedel. 
(Jani Žilnik, 2.a, 1972)

 


Tako malo je bilo treba…

Na IV. osnovni šoli Celje je bilo znanje zelo cenjeno in občasno celo nagrajeno. Čisto res. Še posebno, če je bilo s področja književnosti ali splošnega znanja. Zato smo »piflarji« vedno z največjim veseljem čakali tisti dan v tednu (ne morem se spomniti, kateri dan je to bil), ko se je po zvočniku zaslišal znani glas, ki nam je prebral nagradno vprašanje gospe Kostanjevec. Naša nasmejana knjižničarka nam je namreč vsak teden pripravila nagradno vprašanje – mislim, da je bilo večinoma povezano s književnostjo. Odgovore na vprašanje smo zapisali na listke (seveda smo jih skrbno skrivali pred nevednimi sošolci) in oddali v škatlo v knjižnici. Vsak teden je bil izžreban en učenec, ki je za svoj pravilen odgovor prejel simbolično nagradico.

Spomnim se, da sem bila izžrebana nekje na začetku tradicije nagradnega kviza. In mislim, da sem za nagrado prejela svinčnik. Hm, ali pa mini beležko. Nisem prepričana. Vendar vem, da je ta nagrada poskrbela, da sem z veseljem sodelovala pri vsakem naslednjem žrebanju. In morda me ravno zaradi te male spodbude knjige še vedno privlačijo. Ko preberem in odložim kakšno res dobro knjigo, še vedno pomislim na svoje prve prijetne urice, preživete v takrat še majhni knjižnici naše Četrtke.

In če ne bi postala glasbenica, bi morda študirala književnost… Ne, ne, raje kemijo! Ampak, to je pa že druga zgodba.

mag. Maja Majcen, prof. glasbe, generacija 1991 – 1999

 


Čestitke ob jubileju!

V letošnjem letu šola obeležuje petdeseto obletnico svojega delovanja. Ob jubileju vam izrekam iskrene čestitke in hkrati želim, da še naprej delujete kot uspešna, ugledna, dobra šola v celjskem in slovenskem prostoru.

Ker sem skupaj z vašo šolo tudi jaz začela svojo šolsko pot pred petdesetimi leti, je to tudi zame čas pregledovanja starih slik in obujanja spominov. Dovolite, da jih nekaj podelim z vami.

Vsak jubilej je priložnost za nostalgijo. Prav gotovo pa je spomin na prvi vstop v šolo poseben spomin v človekovem življenju. Ko sem leta 1962 vstopala v prvi razred, me je poleg srečnega občutka izjemne pomembnosti, saj sem postajala šolarka, veselilo še zavedanje, da začenjam svojo šolsko pot v čisto novi šoli, ogromni, čudoviti zgradbi.

Ko skušam zdaj s pogledom nazaj ugotoviti, kaj je tisto, kar je najbolj zaznamovalo moja osnovnošolska leta, so pravzaprav občutki ob drobnih dogodkih, tisti, ki so ostali:

  • prijaznost tovarišice Čepinove, moje učiteljice v prvem razredu, ki je večkrat segla v predal ob katedru, kjer je shranjevala čokolado, učiteljice, ki je takrat, ko smo mi – ali morda ona – začutili nemir, prislonila k bradi violino in zaigrala;
  • milina razrednih učiteljic, tovarišice Veselkove in Orešnikove, ki za red in dosledno delo nista nikoli povzdigovali glasu;
  • blagost, ki je izražala naklonjenost učencem, na obrazu in v dejanjih ravnatelja, tovariša Špendla. Njegove risbe in slike so krasile vitrine v šolskih avlah;
  • in prav gotovo človeška toplina moje razredničarke, tovarišice Ivanke Žuntar. Po treh letih smo z njo zaključili osnovno šolo na končnem izletu v Luciji. Tri dni je strpno prenašala navijanje takrat nam najljubše skladbe. In, ko smo se zbrali na 30. obletnici nam je gospa Žuntar poklonila skladbo in, kot, da ne bi bilo vseh let vmes, smo zaplesali na skladbo »Trla baba lan«;
  • tovarištvo med nami sošolci, ko smo drug drugemu dovolili prepisovati kakšno nalogo pri kontrolki, ko smo se popoldne dobili in skupaj delali naloge, ko se je naša pot iz šole ustavila na dvorišču, pred blokom in smo se spopadali med dvema ognjema.

In še in še ostaja spominov. Bilo je lepo. Lepše kot danes? Da, za nas, ker smo bili takrat otroci.

Spoštovani učitelji, delavci šole, želim vam prijetno praznovanje jubileja šole. Nikar ne recite, da to niso časi, ko bi se veselili in proslavljali. Tudi v tem času ob vas rastejo in odraščajo otroci. Vedite, da ste pomemben spremljevalec na njihovi poti. Morda boste šele čez leta izvedeli ali le zaslutili, kaj ste pomenili v mladih očeh. Naj vas ta občutek bogati in vam daje moč.

Vse najboljše moji šoli in vsem njenim!

Mojca Kolin, roj. Ločičnik, ravnateljica OŠ Frana Roša Celje, generacija 1962 – 1970

 


IKE

Pred kratkim me je na “mojo” nekdanjo osnovno šolo spomnila vest, da so ukradli kip Ivana Kovačiča Efenke. Ob tem sem se spomnila, kako sem kot ena zadnjih pionirk z rdečo rutico in modro kapico kot prvošolka prisostvovala njegovi postavitvi. Kmalu zatem, ko sem se čez osem let poslovila, je šola dobila novo ime. Potem je dobila nov prizidek. Novo telovadnico. Novo fasado.  A zame ta šola tako kot takrat ko sem bila otrok,  še danes predstavlja eno redkih stalnic. Skoraj vedno, ko pridem v Celje, že najdem kak izgovor, da se lahko sprehodim mimo nje. Še dosti bolj kot prostor pa me je zaznamoval duh te šole.

Kmalu po valeti sem odšla od doma. Vse odtlej se preživljam sama; pa ne z rokami (tega žal ne znam), temveč s svojim najmočnejšim orožjem – z besedami. Pozneje sem končala srednjo šolo, pa fakulteto, zdaj pripravljam doktorat. Pri čemer ves ta čas delujem podobno, kot sem delovala že kot otrok. Neprilagodljivo. Samosvoje. Težavno.

Primerno okoliščinam in nadarjenosti (ta se je razvila zgolj na enem področju, pri čemer me je za številne druge, kot je recimo računanje ulomkov ali razumevanje, kako veriga poganja bicikel, mati narava pošteno prikrajšala) – sem bila še za vsak sistem doslej kar precejšen trn v peti.

Ljudem s tako popotnico običajno ni lahko. Lahko še tako pozitivno izstopate na enem področju – če niste ravno rock zvezda ali miss sveta, vas bo večina kmalu razglasila za čudake. Precej težko, če ne kar nemogoče, se vam bo vklopiti v kakršen koli sistem. Ta vas bo prej ali slej izločil. Iz otroka kot sem (bila), se sicer morda res lahko razvijejo vrhunski pisci, filozofi ali novinarji. A da to uspe, morajo biti izpolnjeni številni pogoji. Najpomembnejši je, da imaš ob sebi vsaj nekaj ljudi, ki te podpirajo, spodbujajo in ti stojijo ob strani. Pa četudi te morda ne razumejo vedno.

Zato sem imela presneto debel krompir, ker sem hodila ravno na IKE. Nikoli ne bi razvila potencialov, kot sem jih, če ne bi bilo tamkajšnjih učiteljev. Deklica, kakršna sem bila, bi ob učiteljih, ki bi se strogo držali učbenikov o pedagogiki in razvojni psihologiji ter vzgoji ter delali samo s “srečnimi in povprečnimi”,  hitro potegnila kratko. Kdove, kje in kako bi končala na kakšni navadni, bolj “povprečni” šoli – če bi ob svoji disleksiji (takrat se temu seveda še ni reklo tako) in težavnosti sploh zaključila osnovno šolo! Najbrž bi vam danes pred trgovino prodajala Kralje ulice ali pa bi se ravno (spet) vračala iz kakšne komune.

Tako pa sva z učiteljico, ki me je naučila največ, danes, po več kot dvajsetih letih, še vedno v stikih. Tista druga, s katero sva si povzročili največ sivih las, je že zdavnaj v penziji. Vsaj enkrat na leto mi pošlje pismo. Z njim me vedno znova spravi v jok. Daje mi vedeti, da me ves ta čas spremlja in podpira – čeprav bi mi v osmem skoraj počila popravca. Ki bi si ga, roko na srce, tudi pošteno zaslužila.

Čeprav torej v časih, ko sem obiskovala osnovno šolo, še ni bilo toliko pedagoško- andragoških predmetov, čeprav učiteljice še niso potrebovale vseh teh visokošolskih diplom in tečajev, da bi lahko poučevale razredni pouk, čeprav ni bilo toliko učbenikov razvojne psihologije, so učitelji z IKE že takrat, pred več kot dvajsetimi leti, premogli toliko srčnosti, pameti in intuicije, da so v meni – pa tudi številnih mojih sošolkah in sošolcih – prepoznali tisto najboljše. In da so znali to tudi izvleči na dan, ne da bi nas  pri tem zatrli.

Iz nadarjenosti, ki so mi jo pomagali razviti, sem kmalu po končani osnovni šoli “skočila” v poklic – ali poslanstvo, ki ga obožujem. Ali ga opravljam dobro ali slabo, bodo presojali drugi. Sama vem, da ga še danes opravljam z enako strastjo kot takrat. In da sem se v osnovni šoli naučila dovolj, da se z njim vsa ta leta tudi preživljam.

Kar nekaj let pozneje sem se ob študiju filozofije odločila za študij pedagogike. Študirat sem jo šla, ker sem želela biti kot tisti moji učitelji – večina jih še danes uči -, ki so premogli toliko poguma in srčnosti, da so s potrpljenjem, razumevanjem in ljubeznijo do učiteljskega poslanstva iz mene izvlekli tisto najboljše, čeprav se je skrivalo pod veliko plastmi.

Pomislila sem, da je morda kje na svetu še kak tak otrok, ki ne bo imel  sreče, kot sem jo imela jaz. Da bi hodil na IKE.

Alma Maruška Sedlar, novinarka, generacija 1982 – 1990

 


Spoštovana  IV. osnovna šola Celje!

Malo starejša sem sicer od tebe, zato vem, da se v nekaj desetletjih življenja in delovanja lahko zgodi marsikaj zanimivega, iskrivega, zabavnega, skrivnostnega, nasproti pa kdaj pridejo tudi dogodki, ki si jih želimo kmalu pozabiti.  Moj spomin nate je blagodejen – brez posebnih pretresov, ampak z mnogimi drobnimi prijetnimi spomini na sošolce, učitelje in dogodke.

Čestitam ti ob petdeseti obletnici. Prav tako čestitam vsem generacijam učencev in številnim delavcem šole, ki so skozi leta sooblikovali tvojo današnjo podobo. Ponosna sem, da sem bila tvoja učenka in hvala, ker si me varno sprejela v svoj objem. Veliko ustvarjalnih let ti še želim!

Romana (Kranjec) Lebič, ravnateljica Osnovne šole Glazija

 

Facka Genius je maskota naše šole, ker smo učenci same face 
in se nagibamo k prepričanju, da smo sami geniji. 
(Andrej Salobir)

 


Baletni začetki

Spominjam se svojega prvega padca na nastopih. Bilo je na valeti, ob zaključku osnovne šole. Nastopila sem z baletno točko, zavrtela piruette in bum na rit.

Takrat je to bila zame tragedija, lila sem krokodilje solze.

Kasneje sem v svoji poklicni karieri balerine podobno padla še dvakrat, na veliko večjih odrih, kot je Četrtka. Pa so bile to le zanimive, smešne prigode, o katerih smo govorili po predstavi.

Dragi učenci, če imate svoje sanje in cilje, jim sledite. Ne pričakujte, da bo pot do njih lahka. Pošteno se boste nagarali, da jih boste dosegli; mnogokrat boste morali izbirati ozke ulice, ko se bodo ostali sprehajali po udobnih in širokih. A ko se vam bo na koncu prikazalo obzorje, boste imeli zagotovo lep razgled.

Padci? Bodo, seveda, tudi poškodovali se boste. Takrat se zjočite, če to potrebujete. Pogovorite se sami s sabo in z res dobrim prijateljem, morda tudi z bogom, potem pa zamahnite z roko, pustite za sabo, se nasmehnite in grizite dalje. In nikoli, res nikoli ne izgubite upanja.

Tamara Divjak, balerina

 


»Četrti« ob zlatem jubileju

Četrta osnovna šola je bila leta 1962 za nas, takratne prvošolce, »zakon«, saj je bila nova in prav mi smo bili tista »srečna« generacija, ki naj bi prva končala v njej celotno osemletko. In zame je tako tudi bilo: zato svoji »Četrti« iskreno čestitam ob njenem zlatem jubileju! Čestitke veljajo predvsem ravnatelju in vsem učiteljicam in učiteljem ter uslužbencem v tistih prvih osmih letih in seveda tudi onim v vseh naslednjih dvainštiridesetih. Naj jo Bog živi še naprej in jo napolnjuje z veselimi otroki ter modrimi in potrpežljivimi učitelji-vzgojitelji!

Osebno imam na svoje osnovnošolsko obdobje predvsem lepe spomine, čeprav je kakšen tudi težak ali pa komičen. Zame je »Četrta« pomenila prvo veliko okno v svet, saj je moj pogled do takrat bil bolj ali manj ujet v obzorje Ostrožnega. Odprlo se mi je okno znanja, a še pomembnejše se mi zdi, da se mi je odprlo okno v svet novih odnosov in širšega družbenega okolja.

Da ni bilo to kar samo po sebi umevno, naj potrdi naslednji doživljaj. Čeprav nas je bilo v družini štirinajst otrok, je bil zame vstop v šolo »velikanko« svojevrsten socializacijski šok. Prva reakcija: plašni fantič z vasi je med odmori obsedel v razredu ali kvečjemu stal ob klopi. Niti na stranišče si ni upal. Na začetku drugega polletja pa sem se le opogumil in v glavnem odmoru oddrsal na stranišče. Misija »nemogoče« bi se bila skoraj uspešno sklenila, če se dva korenjaka prav takrat ne bi podila po avli in eden izmed njiju je, ko je bezljal mimo mene, s prstom zadel prav v moja usta. In naenkrat sem v njih začutil nekaj podobnega koruzi, manj pa mi je bilo jasno, zakaj ima slankast okus. In ko to »koruzo« vzamem iz ust, presenečen ugotovim, da je to eden izmed še mlečnih zob, ki se mi je že nekaj časa majal; slanost pa je pripadala krvi. A »nesreča« ni bila usodna; preživel sem in od takrat naprej korajžno med odmori zapuščal razred.

Ker sem danes mariborski nadškof, naj dodam še eno »profesionalno«. V drugem razredu sem na ravnateljev poziv, da naj dvignemo roke tisti, ki hodimo k verouku,  roko strahopetno zadržal pod klopjo. No, povsem strahopetno tudi ni bilo. Starejši bratje in sestre so me namreč še pravočasno poučili, da v takšnem primeru nimam greha, če se ne javim, saj ravnatelj menda nima pravice takšnih stvari spraševati. In tako se te »zatajitve« še do danes nisem spovedal.

Za konec pa naj še pohvalim vse, ki so me na osnovni šoli poučevali, da so zelo dobro opravili svojo nalogo, saj tudi v gimnaziji in kasneje nisem imel večjih težav pri nadgradnji znanja in vživljanja v družbeni prostor, ne doma ne v tujini; razen pri kakšni izjemi, za katero pa sem bil sam odgovoren.

Še enkrat: naj živi, cveti in se razvija ter doživlja še mnoga veselja naša »Četrta«!

msgr. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof metropolit, generacija 1962 – 1970

 


Ob sobotah smo »šaflali« pri Džoniju, potem pa do onemoglosti igrali košarko

Pravijo, da čas teče ciklično, odteka pa linearno. Nič v resnici ne mine, vse se ponavlja in vrača, le da brez nas. Čas teče, mi pa odtečemo. S tisto Heraklitovo reko, v katero – tako so nas učili pri filozofiji – lahko stopimo samo enkrat. Enkrat in nikoli več.

A dokler smo, je življenje eno samo veliko čudenje in je neskončno lep pogled v jasno zvezdnato nebo, ki nas opominja in spominja na včeraj, danes in jutri. Včeraj sem hodil na IV. osnovno, se mi zdi, in danes je od takrat že skoraj 40 let! In jutri bom star 54 let … in že štiri vnuke imam.

Ko sem leta 1973 odhajal s IV. osnovne šole, nisem mislil na čas in še manj na leta. Da bi kdaj bil star petdeset let in več, še pomislil nisem. In tudi drugi ne. Spomnim se, da nas je nekoč pri telovadbi  –  ker se nismo obnašali dovolj spoštljivo do njega, ki je z nami igral košarko in nogomet – Roman Lešek upravičeno nahrulil, češ, ko boste toliko stari kot jaz, morda še hoditi ne boste mogli … Takrat je bil še aktiven atlet in brez težav se je kosal z nami, mimogrede pa nas je – mlade peteline – v  kakšnem trenutku spustil na zemljo in nas naučil kozjih molitvic … Bil je olimpijec, vrhunski atlet, človek z izjemnim čutom za iskanje športnih talentov. Oboževali smo ga. Bil je naš učitelj in vzornik. S kakšnim ponosom smo ga hodili gledat na Skokov memorial, kjer  je skakal s palico v konkurenci svetovnih mojstrov!

Navdušil nas je za šport. Za vse športe. In jaz sem bil šolski reprezentant v vseh športih: v košarki in rokometu, v nogometu (tu sem bil najboljši in že s 17 leti sem zaigral za člansko ekipo NK Kladivar, ki je nastopala v prvi slovenski nogometni ligi), atletiki in celo hokeju. Moj vsega spoštovanja vredni razrednik, g. Čuvan, sicer fizik, je moji mami večkrat povedal, da bi lahko bil glede ocen veliko boljši, če bi se vsaj približno toliko kot za nogomet in košarko zanimal za »šolo«.  Ko pogledam z današnjega vidika, vem, da je imel zelo prav, a takrat sem seveda mislil drugače. V šoli so me zanimali predvsem jeziki in družboslovni predmeti (po mami sem podedoval, tako so rekli, literarni talent in ga. Vizjakova, moja skrbna učiteljica slovenščine, ga je opazila; bil sem celo predsednik literarnega krožka). Gimnazija me je tozadevno hitro streznila, a strast do športa je ostala tudi tam in do današnjih dni.

Ob koncu osnovne šole in še potem, ko sem bil že na gimnaziji, smo vsako soboto – tudi v snegu in dežju – hodili k hišniku Ivanu (klicali smo ga seveda Džoni). Potem ko smo mu v kurilnico zvozili kakšne tri ali štiri tone premoga, nam je dal telovadnico na razpolago. In to je bila za nas nepopisna sreča! Igrati na suhem in toplem košarko, dobesedno do onemoglosti, tudi po pet do šest ur. Iz te druščine smo zrasli sami pošteni in uspešni ljudje: Janez Cvirn, doktor znanosti, evropsko priznan zgodovinar in univerzitetni profesor, Miran Pritekelj, višji sodnik na Okrožnem sodišču v Celju, Ciril (Cic) Počivavšek, podjetnik in funkcionar pri JK Sankaku, Stanko Fartelj, podjetnik in njega dni odličen modelar,  večkratni državni prvak, moj brat Peter, član uprave podjetja Ceste mostovi Celje, Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja …

Lepi so spomini na te davne dni. Z veseljem se spominjam mojih učiteljic na razredni stopnji (ge. Slemenšek, ge. Melavc, ge. Vodopivec, ge. Dostal), nič manj pa tistih, ki so me likali pri posameznih predmetih tja do takrat zaključnega 8. razreda (g. Čuvana, ge. Vizjak, g. Križmana, ge. Jarh, ge. Knez, ge. Badovinac, g. Valenčaka …). Vsi so bili dobri učitelji in dobri, razumevajoči ljudje. Seveda se spominjam tudi ravnatelja g. Špendla, najbolj pa ge. Goričan, ki me je učila geografijo. Bila je odlična učiteljica z velikim znanjem in odprtim srcem: stroga je bila, a poštena; znala je pograjati, a je znala tudi pohvaliti; ogromno nas je naučila. Včasih jo še srečam; zelo je ponosna name, jaz pa nanjo. Vedno je bila dama. In še vedno je.

Moji IV. osnovni šoli, ge. ravnateljici Nevenki Matelič Nunčič, vsem učiteljem in učencem, od katerih se jih vsako leto kar dosti vpiše tudi v mojo sedanjo šolo, želim vse najboljše danes in še naslednjih 50 ali 100 let.  Hvala vam, ker ohranjate duha in kakovost naše domačije ob Dečkovi cesti.

dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju, generacija 1965 – 1973

 

ŠEPET RESNICE 

Všeč mi je, ko ste tiho,
ker ste vsi tako daleč stran. 
Všeč mi je, ko zaprem oči 
in vas ne vidim, vseh teh ljudi. 
Všeč mi je, ko si ušesa zatisnem 
in ne slišim vaših glasov. 

A všeč mi ni, 
ko z uporno dvignjeno glavo spoznam: 
če hočeš pot do cilja prehoditi, 
moraš prvi korak narediti sam. 

(Maruša Pozvek, Šepet resnice, 2002.)